Gledala sem, kako je učitelj norca
nahranil s kravo. Potem jo je pred tablo
klical ven, ampak krava
ne bi bila krava, če se ne bi izgubila
nekje v dolgem črevesju. Harry, gledala sem
in se smejala. Ne, krohotala. Norec je zijal z odprtimi
usti. Bilo je čudno. Potem so poslali
po psihologa. Prikorakal je in mu
pogledal v usta. Mislim, da je preverjal, kaj
se v njem dogaja in zakaj krava ni hotela
priti nazaj ven. Pa ga je norec požrl. Imel
je vedno bolj nore oči. Harry, stresalo me je,
lica so me bolela. Lovila sem sapo za vse svoje
neizpolnjene predrznosti. Prav vzljubila sem
tvoje absurdne neumnosti! Veš, vsi so bili
tako resni.
Komentar sledi.
Ob tej
pesmi, (ki mi je všeč), bi moral najprej (najbrž nujno) raziskati vse, kar bi
se dalo raziskati o Harryu Smithu, toda že naslednji hip postane jasno, da ni
treba. Da je to, (ali pa tudi ne), naredila Beatrice Rainiger, ki je zapisala
to (pesem).
Dovolj
je, da imamo (i)zgrajen odnos do absurdne umetnosti. Do legitimnosti in smisla
nesmisla v umetnosti. V Sloveniji je, vsaj kar se poezije tiče, to nujno od
Šalamunovega Pokra, še bolj pa od Kosovelovih Integralov dalje. Zato bi to
lahko bilo tudi pismo naslovljeno tudi vsaj tema dvema umetnikoma. (Srečku Kosovelu, ali Tomažu Šalamunu... in teh zgledov smisla nesmisla bi v zgodovini
umetnosti, tako besedne, kot vizualne in pravzaprav vsakršne, našli še zelo
veliko.)
Ta
smisel nesmisla pa se razkrije tudi avtorici, zato je tako pomenljiv, če ne
nenadomestljiv zadnji verz.
In če kdo ne razume aktualnosti tega/takšnega pesnjenja, naj stopi v bližnji hipermarket in si ogleda vse nesmiselne zaloge hrane, ki bodo jutri končale v smeteh.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Beatrice Reiniger
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!