Vsak dan doživljaš premiero,

čeprav že dolgo igrava isto igro,

ne veš, da v svetle odmore najinih dni

vlivam plombe iz nasmeha,

ki ga še kdaj prepoznaš.

Trudim se spajkati strgane robove spomina

z dobro voljo,

lepe koščke ur stresam med naju,

žalost hoče začiniti najin zdaj.

Zavrtim se v plesu vztrajnosti,

dvignem roke

in polovim vlakna zbujenih minut,

ovijem jih okrog naju,

pripovedujem jim najine davne zgodbe,

okraden spominov se čudiš

in občuduješ glavna junaka,

živita vsak tren, divje, strastno in polno,

vprašaš ali je možna taka ljubezen,

ko ti sivina odpre majhno lino

in spet se za nekaj zvenenj zvonov,

ki bijejo ob polni uri,

izgubiš za vrati pozabe.

pi - irena p.