Zagotovo nam na dolgi rok ušla je pravica,

je rekla veja in postala žlica.

Zakaj, kot veja je hudo trpela,

vsak dan je z vetrom pesmi pela,

vsak dan se s prijatelicami je zapela.

A kot žlica je bila blagoslovljena,

vsak dan umita, v predal zložena,

tople juhe je bila deležna,

roka, ki jo je držala je bila vedno nežna.

A na koncu je v smeteh pristala,

obrabljena je leta tam molčala,

dokler ni naposled zarjavela.

Takrat, takrat se v večno žalost je ujela.

Tilen