Ko bo sonce
v zatonu
leglo na zemljo,
v omami poezije in
trpečih obljub,
stisni se k meni,
med svilnate rjuhe.
Ujemi se v kodre
penečega morja,
razpletaj ovoj mokrih mest,
pridi bliže mojim besedam,
v božajoče naročje sladkih esenc.
Ko bo sonce zašlo…
Naj že leže.
Na premočeno zemljo,
med listje naduhe.
Prepusti se,
daj,
da te ujamem
med svilnate rjuhe.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Martina Pavlin-Essentia
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!