Preveč
Izza visokega zidu
slečem burko,
dolgi črni lasje se usujejo,
me pokrijejo
kot spodnja srajca,
čez upognjen vrat
oster pogled zareže v hrbet,
pod streho,
ki seseda hrbtenico.
Zaprem odkrite oči,
z razkritimi gležnji
zaplešem skozi množico barv,
diham jih, čutim,
veter razčeše misli,
v ušesa udarja galop divjih konjev,
klic mujezina,
zvonenje zvonov,
žalostinke pred ikonami,
petje rabina,
sedim v klopi in poslušam
o temnih delcih, ki se zaletavajo
kot mi,
a ne rodimo eksplozije svetlobe,
da nas stisne v mavrico različnosti,
razpeto nad blatom po solzah.
Izpod rokava mi zdrsne usoda,
knjižica kupljena pod roko
med vrečami riža na bazarju,
trd stisk odvleče neodsanjano,
ležim na ulici,
prvi kamen le slišim.
Poslano:
06. 11. 2013 ob 09:04
Spremenjeno:
06. 11. 2013 ob 14:16
Zvonenje je najbrž zvonjenje ali pa zvenenje?
Pesem se me je na prav poseben način dotaknila, kot se včasih reče na portalu pesem.si in dosega razsežnosti, katerih lastnosti so nam predpisane z ideologijo, indoktrinacijo in manipulacijo. Zato jih v resnici ne poznamo in samo mislimo kakšne so.
Zato se mi zdi, da je avtorica korajžno in pesniško precej spretno segla vanjo v pri osebi, kot da je že tam in se vprašamo, kako je to mogoče? Očitno je mogoče. Živeti v poeziji, živeti v »tuji« realnosti in živeti v metaforah, da ne rečem, živeti metafore.
Poslano:
06. 11. 2013 ob 15:52
Spremenjeno:
06. 11. 2013 ob 15:53
Hvala za komentar in razumevanje.
J, kot zvonjenje zvonov, pozabljen, Č kot človek, vse prevečkrat izgubljen,
med različnimi stereotipi, tabuji, izbirami, danimi možnostmi in še čem.
Vse lepo
Irena
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 05. 11. 2013 ob 16:34
- Prebrano 879 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 309.04
- Število ocen: 9