Po žilah se mi pretaka strup,
ki neustavljivo kroži po telesu,
in zapira pot mojemu očesu,
strup, ki me spravlja v obup.

Prepleten iz mnogoterih skrbi,
ki skupaj z njim rasejo v višino,
mene pa potiska vse nižje v globino,
strašljivo zastruplja um in kri.

Protistrup se nekje tam daleč skriva,
roka le težko za njim hlasta,
nekdo drug se zdaj z njim umiva,

lahko le čakam, da mi ga poda,
tale igra več ni zanimiva,
moč popušča, konec je steza´.

močo