Samo enkrat sem se obrnil.
In samo tega trenutka se spomnim.
Ne spominjam se niti plašča,
ki sem ga nosil,
niti tega, v kateri roki sem držal torbo
s tistimi nekaj stvarmi
in kakšnim spominom.
Pravzaprav ne vem, ali je
bilo poletje ali zima,
ni se mi več zdelo pomembno,
nisem delil časa na ure in dneve,
morda sem le nekaterim minutam
pripisoval pomembnost.
Ni bilo joka, ne slovesa,
ne opravičila.
Nikakršen vlak ni speljal
s kakšnega patetičnega
perona na podeželju.
Niti besed – niso bile potrebne.
Še posebno ne solze, nasmeh.
Vse se je zgodilo, kot da je napisano,
predvideno v scenariju
davno videnega filma,
katerega naslov je uspešno pozabljen.
Vzel sem prtljago in z besedo
„grem,“
ki jo je pospremil pogled
zaigrane ravnodušnosti,
izstopil in šel.
Nekje na sredi poti do mosta
sem se samo enkrat ozrl.
Samo ta trenutek je ostal v meni.

modricvet