Obesil si se na brezizhodnost,

umivaš jo z vlažnimi besedami,

da ostane sveža,

potrebuješ jo za svojo žalost,

najlepše ti je izgubljeno, razočarano,

zavito v svilene koprene in

tančice boginj,

ki se napajajo s tvojimi solzami.

Ti obešen,

jaz čutim zanko okrog vratu,

zateguješ jo z odmikanjem

skozi melanholijo

po kateri pluješ,

vpijem čez nevidno morje,

ki ga pišeš med naju,

tu sem, še sem tu,

iz mesa in krvi,

ne bom se razblinila ,

če me objameš,

še te imam

čisto preprosto rada,

bodi obešenec na meni.

pi - irena p.