Neizmerne kombinacije, sestavljanke razuma, izračuni -

trdne stavbe,

sezidane iz pravil, izkušenj in verjetnosti,

ali zgolj sence na pesku?

Posvojitev tujih slik –

ogledala,

v katera s težavo tlačiš svojo podobo,

polja maka

omamljajo z vsiljivo barvo.

In veter,

ki meša odtrgane cvetove.

Čas,

lažnivec, krojač resničnosti,

podpihuje nestrpnost,

riše poplave, kjer suša pesti.

Vsake toliko privihra še

strah

in primeša misli, ki negotove

šotorijo brez zavetja.

Težko je,

sredi meteža glasov, ustvariti mir.

Mir, ki bi omogočil slišati pesem,

pesem vesolja,

pesem brezčasja,

preprosto pesem.

Dovolj je trenutek, da ujameš melodijo.

Naenkrat so vsi peščeni gradovi,

ozki barvni prehodi in polja laži

odveč.

Pomembno je le

zaupati pesmi.

Milan Novak