Sprehajamo se,
obrisi,
v mraku
kapljamo izza robov,
da rasvetlimo temo
s srečno pesmijo.
Iščemo jo v sebi,
da jo povlečemo
izpod žalosti
in zamahnemo z njo
čez močvirja slabega,
a le vrv s pripetimi besedami
bolečine
se napenja od misli do misli.
Globoko pod ovoji razočaranj,
zapuščenosti in brezupa
spi radost,
za sencami
mora živeti
svetloba.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!