Lipa je zadišala

v rojevanju svojih otrok.

Omamne vonjave se poigrajo s spominom.

Božam tvoje grčave roke,

v omami naslade preganjam ptice,

z nikomer te nočem deliti.

Z zrelim sokom napajaš lase

in brade pradedov,

ležečih pod krošnjo,

jim snemaš  klobuke.

Tihotapiš se k meni,

mimo prsnic okušaš vrtove.

Ujamem se v mrežo trenutka in prosim-naj traja.

Vem, veter ti bo iz rok pulil liste,

med bodikavo travo risal mehurje.

Gola boš v mrazu iskala zavetje teles.

Omamne vonjave se poigrajo s spominom.

Samo slutim,

da bom nekoč hotela leči

v naročje tvojega lubja.

Naj te veter oguli,

prekrije z aktom dekleta.

Deževala bom šele takrat,

ko te ne bom mogla več tesno objeti.

Martina Pavlin-Essentia