Ti si

torej tisti,

ki se spozna na sveče,

ki jih izdeluje za praznik

živih in dan mrtvih,

a  so te prehiteli,

naredili so moderno svečo,

takšno ki utripa

tri mesece skupaj,

kot bi bil svetilnik

v enakočasnem zaporedju,

da zmede duše,

ki se razkrajajo spodaj,

da niti za dan čarovnic

ne pridejo na površje,

da bi se znova poslovili,

tako kot takrat,

ko so dajali krsto v zemljo

in za nagrobnik postavili križ,

potem ga je nadomestil

bogato kameni spomenik,

prostor za sveće,

slika za spomin

in rože na vrhu telesa,

ki so čudežno rastla

skupaj z drevesom,

ki smo ga strigli,

da ni prerastel grob.

Zgleda kot da je na vrhu

mrtvega telesa

polno živega,

od sveč do rastja,

le telo je odšlo,

zapustilo žive,

jih pustilo v nemilosti.

In svečar,

izdelaj mi svečo,

ki bo zbudila dušo,

da bova znova govorila

po toliko letih tišine.

Ker v takšni tišini pogleda

niti molitev ne prebudi

konca, ki je vzel srce.

In jaz se počutim

tako osamljeno.

/(mojemu očetu)

IŽ-lev