Sofija, ura je že skoraj enajst 

še malo in odbila bo polnoč 

ali so minute med enajsto in polnočjo kaj tanjše

ali je čas vedno enak

ne zdi se mi tako, Sofija

prinesi mi, prosim, debelejšo odejo, ker me zebe

stopala so ledeno hladna in s stegni ni nič bolje

komaj čakam jutra, ampak, Sofija, ne vem, zakaj

ker bo jutro prineslo nov dan, mogoče

a oblačnost je vedno gostejša

in veter komaj še najde stezo skozi pelinove misli

ki jih je na poti ob potočku posejala zoglenela starka

nimam več miru in v žilah ga nikoli več ne bom iskala

odločila sem se, Sofija

nekega dne bom odposlala pisma in se poslovila

na blazino poleg otrok, ko bosta mirno spala in sanjala o toplih rogljičih iz pekarne Mišmaš

bom položila poljub

in objem

in ko jima bo hudo, se bosta ovila v moj nasmeh

Sofija, kolikokrat sem ti v zadnjih nočeh rekla, da ne zmorem več

le zakaj me objem ubija

v pepelnatih dlaneh se drobi še zadnja rezina rženega kruha

in v jatah okrvavljenih ptic se luna obrača proti zahodu

zahajam prek gričev, kjer ni več grozdja

hruške so se posušile kar na drevesih 

in jabolka so gnila

zakaj, Sofija, zakaj 

tekam za mavrico, ki se mi vedno znova izmika

ko bi le vedel, kako se korenine krčijo

in listje na vejah umira

sheeba