Minevajo meseci,

ko te nevidna tančica žalosti vleče v pogubo.

Čas tako drvi,

da se niti ne zavedaš,

da ne živiš.

Zaslepijo te občasno prijetni dražljaji,

dnevi, ko sije sonce, so ti v uteho.

Podajajo ti sladko streho,

streho zlobne čarovnice nesreče.

In ti jemlješ,

kos za kosom,

v upanju, da te zadane še enkrat,

ta občutek sreče.

Prijatelj, ne verjemi,

ne verjemi lažnemu nihljaju ustnic,

ki kažejo pot navzgor.

Ne verjemi lažnemu smehljaju,

če nočeš biti prizadet.

izgubljena