MOJ ČAS

V moji hosti je začela sečnja

moj letnik se vse bolj redči

gledam noge – moje korenine,

gangrena v njih še ne živi.

A vseeno kot Demaklejev meč

visi nad mano prikrita misel,

kdo bo izdelal kostnico telesa,

ki naj bi varovala pred trohnobo in zlom.

Samo dve smeri se zanimata zame

kot vaga, ki nudi le kontrast strasti,

na eni strani delavnost iz srca,

na drugi lenost, ki telesu smrt želi.

Že v mladosti je v meni vzniknila sredina

do sedaj uspevam z njo živeti,

a bolj ko se gnetejo v meni leta,

v labirintu čustev se mi pot gubi.

tomi