Naslikane barve tvojega platna,

kot veje češmina

stegujejo roke proti brzicam.

Drhtim v zamaknjenosti nore jeseni,

spuščam okove,

naj potonejo

globlje proti sredici.

V zrnju odštevava čas, ki ostaja

in zreva v pročelje preplašenih ptic.

Njih čuteče kramljanje spominja na stihe.

Božam barve sladke jeseni,

v želji da vidiš nje svet.

V naglem bitju srca, ko minevajo ure

želim si,

da porišeš me celo.

Martina Pavlin-Essentia