Na drugi strani steklene stene
Na moji strani
imajo oblaki ostre robove,
sončni žarki se obrnejo v drugo smer,
še preden pridejo do mene.
Na moji strani
so objemi ujeti v prisilni jopič,
besede votle,
odmevajo od tišine in kričanja,
zabijajo se v kožo kot zrna sodre.
Danes sem le kupček odtujenosti
prekrit s krpanko otroških travm,
sem na tleh s klofutami
in samotnostjo otroške postelje
brez večernih pravljic in bolhe za pomoč.
Neonske luči na stropu drobno utripajo.
Vonj po razkužilu,
v ozadju blues in ritem korakov v odhajanju.
V steklenički za infuzijo napačna tekočina.
Žal mi je.
V mojem avtobusu še ni kladivc
za razbijanje stekla v sili.
Čudovit naslov! Čudovita pesem! Dodajam jo v izbor redkih.
Lp, Essentia
Hvala Essentia, sem počaščena.
Lep dan!
Tudi meni je pesem všeč. Le tisti avtobus na koncu me zmoti, kar malo štrli ven iz konteksta. Kladivca pa so fina metafora.
Fejst bodi in pozdravčke od
Andrejke
Drugost, ki jo prinaša pesem, je zaprtost v svet, od koder se ne moreš prebiti niti z avtobusom niti z razbijanjem stekla. In tista napačna tekočina ... kot bi se usedel na napačni avtobus, ki ne ustavlja na majhnih postajah in ki pelje naravnost v zaprt oddelek. Kako je na drugi strani, lahko samo slutimo. In s to pesmijo kot bralci lahko to sodoživimo. Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Evelina
- 29. 10. 2013 ob 10:21
- Prebrano 1020 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 495.78
- Število ocen: 18