kako sem našel rumeni vžigalnik?
enostavno, šli smo s košarami v gozd

stal je med zeleno mušnico in drugo
zeleno mušnico
med iglicami in smetmi

moj oče Pepi, levičar in komunist
ki je imel zjutraj rad
suha usta
in moj ded Pepi, ki ni pil
smo se potem z njim slikali

na sprožilec fotoaparata je brez nasmeha in prestanka
pritiskala mama
ki je imela okoli desnega očesa
marogasto golobico

nič mi ni ostalo
od te slike, razen
vžigalnika

imel sem ga pri sebi, ko sem čakal Pepija
po gostilnah

ko sem dihal na škrge
in so se mi neki cmoki gnetli
v grlu

imam ga pri sebi tudi zdaj, ko nisem
pri sebi, točneje
na nočni omarici, med zdravili

smrčim

podaril ga bom drugemu nezemljanu
s katerim si deliva sobo
v Zavodu za ravnotežje

ima vedno odprta usta

(ko je izgubil službo, in ni več vozil hruške,
ga je potem še češplja zapustila. na nočni omarici ima senf, mu paše, ampak to ni važno.)

morda bo on z njim imel več sreče

pri meni se je občasno sicer postavljal pokonci
in za kratek čas oživel, to pa je bilo tudi vse

saj – le komu pa bi koristil plamen
med temi mokrimi stenami

ki jih je v vsem tem času izdolbla
samota?

Srečko Luštrek