Naj bo rdeče.

Spijva ga skupaj.

Pa ne med kosilom,

raje na samem,

ob luninem svitu,

na stari odeji.

Opijva razum,

da bodo roke lažje igrale polifonije,

odkrivale sobe mojega/tvojega doma.

Naj bo rdeče.

In potem  vrzi stran vso srebrnino,

ker moti pogled.

K vragu s kozarci,

ne potrebujem ovojev.

Naj bo rdeče.

Da bo viden odtis tvojih ustnic.

Da bo viden spomin,

na stari odeji,

ob luninem svitu,

odtis dveh teles

in rdečega vina.

Martina Pavlin-Essentia