Sprašuješ se ... v pesmi, ki si jo napisal

in jo z nemim krikom postavil med nas:

    "Se bo ustavil ob meni še kdo?

    Je kje roka, ki bo potolažila

    orošeno oko?

   Sedim, molčim, čakam!"

Pa veš, dobro veš, da nisi sam ... Da sem

tista, ki bi postala ob tebi, če kdo ...

Tudi z besedami, ki jih pišem, ti ob strani stojim

drugače ne gre, kot kakor vem in znam

tvoj samotni svet je predaleč stran ...

Potolažila bi te, kakor bi znala ....

Vzela bi nase del tvojega bremena,

tudi če včasih sama nosim pretežko,

vzela bi del tvoje bolečine, če bi jo lahko ...

Vsaj delček tega kaosa bi vzela,

ki iz morečih misli raste v grozave sence,

košček žalosti bi vzela, ki v tvojem srcu ždi ...

Za svoje bi tudi tvoje solze vzela , tudi zdaj,