Rada imam dvojino,

rada imam da sva oba,

ker sama s seboj

se ne morem pogovarjati,

ne morem opisovati svojih občutkov,

kakor jih rada izpovedujem tebi,

ki me vedno strpno poslušaš

in ne posegaš v besedo.

Tiho si, dokler govorim

in šele potem imaš besedo,

večinoma drži kar rečeš

in večkrat potem premišljujem,

če je moje prepričanje pravo,

če se morda ne motim

in bi lahko obrnila čas drugače,

tako da bi oba imela čas za naju,

da ne bi bila ločena eden od drugega

in ne bi bile napisane besede edino,

s čimer lahko vsaki dan komunicirava.

V živo, ne preko papirja,

ne preko svetlega ekrana,

koder se porazgubljajo črke,

da jih lovim z backspacom

in popravljam že napisano,

da me ne boš razumel narobe.

Ne verjamem v to,

da ločena dvojina da par,

četudi preko računalnika.

IŽ-lev