Iz kapljic tvojih strahov

padajo črke,

se povežejo v besede,

lijejo.

Razmočena kot kruh v vodi

se počasi lomim,

spolzim na tla,

zdrsnem pod špranjo vrat,

stečem po stopnicah,

v svet.

Zapiha veter

nekje izza vogalov,

ki si jih zazidal,

dišeč po majhnih toplih srečah

me posuši.

Kot suha skorja 

stopam naprej,

tvoja sebičnost

 si polomi zobe,

zrušim zidove

in najdem,

kar mi nisi hotel dati.

Nekdo poln

zamesi novo testo s semeni,

tebi ostanejo drobtine

prekrite s plesnijo zelenega egoizma.

.

pi - irena p.