Pod pokrivalom

z vtisnjenimi zvezdami

previsoko zame,

se zaprem v skrček,

temen kos včerajšnjega

stiskam v sebi,

najdem moč med ranami v njem,

ko se noč potegne za seboj,

zavežem črno knjigo v vogal mraka,

z zadnjim umazanim jezikom

se odvleče iz mojega sveta,

obraz nastavim jutru,

prste stegnem in odtrgam

kos svetlobe,

jo pogoltnem,

čakam prvo črko,

nova zgodba bo morda  želela

pisati osladno, srečno ali spotakljivo,

le da zdaj vem,

pi - irena p.