Vsi vedo ko hodim po cesti

kdo sem

in vendar me nihče ne razume.

In je ironično
kako je cigaretni dim tisti ki se mi najbolj približa

in me toplo objema s svojimi toplimi kvarki

tvoja duša pa me od daleč gleda

me ne razume.

Solze mi rinejo skozi pore
boli me v brzicah
ko sem sam in obupan
sam z mislijo
ki se je ne morem znebiti

ker pasem strah kot žival na povodcu.

V glavi vedno ista misel
vsako jutro ob prvem vdihu treznosti
zebe v kosti pod toplo deko
ko je dim prižgan
ko dela tople kroge skozi organe

mene zebe v ognjene prste

ker je med njimi praznina.

Andrej Jesenovec