Tragedije nisva napisala,
še drame in romana ne.
Le tiho, skromno zgodbo
o ljubezni,
prvi in edini za oba
za dolgo dolgo vrsto dni,
tako preprosto lepih,
da boli v dno duše,
ker nič več jih ni.

Zdaj sva za mizo sama,
prazen stol in jaz.
Zvečer le tvoji sliki
lahko voščim lahko noč.
Omare praznim
in odbiram,
kaj bo za spomin
ostalo z mano.

Čas hodi
po stopinjah molka
in s seboj odnaša
ostrino zadnjih dni.
Vsakdan počasi suši solze.
Lepo mi je s samoto,
prostorna je, svobodna,
vse misli sprejme,
vse spomine in tolažbo
razgrne v mrak
in noč in sanje.

daya