Ne, ne jočem.
Ni solz, ki bi ušle iz oči.
Ni paničnega dihanja.
Ni kričanja.

Če ne vidiš.
Če se ne sliši.

In kako enostavno je
skriti žalost v sence.
Kako preprosto je postati
neviden.

Za vse.
Celo zase.

Na koncu ostane vprašanje,
zakaj so solze sploh nastale.
Zakaj je zavest ustavljala pljuča
pred hitrimi vdihi.
Kriki samo v glavi.

Kdo ve.
Jaz … res ne.

Sydelle