Spet, spet, spet sem tu, sama in pišem.
Ni okna. Ni sonca. Siva.
Odločitve padajo. Obljube, vnaprej izgubljene v bučenju črnih gozdov.
Lepo bi se bilo izgubiti v šepetu trobentic in zvončkov. V objemu...
In se zdi sebično. Vem, da nisem edina.
A ne morem sama zavrteti sveta.
Ker pokajo kosti. In upi.
Ker se zdi, da se je varneje zateči v brezosebje števil in dejstev.
Praznina ne more boleti. Ali?

Koliko se je vredno truditi? Če pa vsak up pregriznejo
sekalci zastrupljene kače. Sem sama kača?
Ker se lovim in ovijam misli, da se dušijo.
Zakaj ne more cvet vrtnice premagati trnja? Ker ni rdeč?
Ljubezen bi zmogla. Verjamem.
Čeprav je vse v glavi.
A ni oranžne.
Še manj rdeče in sladkobe zrelih malin.

Samo rdeča jeza.
Pa ni svetilke, ki bi pogrela želje.
Mraz bo. In pozimi ne bo koga, ki bi štel snežinke.
Pač. Je to vse?
Naj vsaj zmrznejo vsi če-ji in želje. Srce.
Naj utone v spanec in se odtaja, ko bo v zraku zvončkljanje in žefran.
Lahko noč, neuslišano hrepenenje.
Sladko doživetje v iluziji.
Samo reka dolbe samosvojo pot v skalo življenja.

Sydelle