Uh, še ena aktualna iz resničnega življenja. Pretrese.  Priporočam ti, da umestiš "njega" v drugo okolje - ki bo spet kontrast tej tihotni mizi z večerjo, čeprav skromno, ki nakazuje dom, skrb, nekakšno bližino. Ni treba veliko besed, morda samo v tistem verzu, kjer govoriš o gledanju v prerezane dlani, napišeš kje se to dogaja. Morda tudi ni povsem jasno, kaj želiš povedati z verzom "motivaciji sta edini" (lahko bi ga izpustil?). In zadnji verz bi morda izzvenel še bolj trpko, če bi ohranil naravni vrstni red besed - a poti nazaj ni več. Kaj meniš?

Lp, Ana