Nekje prhutajo fazani,

slišim pok in prhutanje,

pes zalaja,

čofot.

Potopim se v valovanje trav,

ki mrtvo obmolčijo.

Mesečina ti riše sence stvarstva na obraz,

njihovi robovi zaplapolajo

od prepiha minevanja,

ki  daruje hladno slutnjo.

Prosim  luno, ko bo prepolna,

naj ti z žarki vgravira

znamenje za večnost,

da te spoznam po njem,

če boš imel drugačno telo,

tam nekje pred ali po sedaj.

Zaprem veke pred srebrnimi lamelami,

moj strah se zmehča, stopi,

izgubi med pikami teme, ki zgoščajo noč,

vem da me boš spoznal

v zgodbah vseh svetov,

ker bom brez brazgotin,

jaz pa te bom našla,

ker bo pol moje duše prilepljene na tvojo

zmeraj iskalo celoto.

Za zavesami  lunin varilec

spaja nove pare

brez znamenj,

Lovci so v fazi odhajanja.

pi - irena p.