Topel veter veje nad strehami,
obličje meseca je izgubilo izraz,
molče gleda skozi okno,
mrak se plazi čez srebrne strehe,
korak stenske ure reže tišino,
kot srce v prsih poganja kri
v sence, kjer je ostra misel,
da bi raztreščil glavo ob zidu.
Kako izklopiti misel
in se skriti za pekočimi lupinami?
Okna so temna in molčijo,
iz oči gleda grafitno temna noč.
Veter ve za vse poti,
za odpadle zardele liste -
štejejo tvoje korake.
Srečuješ, srečuješ se z zvezdami,
luna ni samo okrogla plošča,
veš: to je matematika, ne poezija.
Kako boš dala ime novi zvezdi?
Vega, alfa zvezda iz ozvezdja Lire.
Zakotališ črno kocko z belimi pikami,
premikaš figure po barvnih poljih,
pričakuješ, da se ne zmrači čelo.
Rezilo negotovosti je nabrušeno,
v jarku se izgublja upanje,
razprostrta krila rišejo senco na obraz,
v okno sili žalostno sobotno popoldne,
v okno sili žalosten sobotni večer,
stenice tesnobe izsiljujejo odločitve.
Dihati samo zase je nesmisel –
vdihniti za nikogar, izdihniti za nikogar.
Poslano:
12. 10. 2013 ob 21:14
Spremenjeno:
14. 10. 2013 ob 19:53
No, ne vem kaj si mislil s tem linkom (komentrajem)? S tisto matematiko pa jaz nisem mislil zaradi našega jezika. Meni je naš jezik kar všeč. Hvala za oceno.
lp ius
Poslano:
14. 10. 2013 ob 18:20
Spremenjeno:
14. 10. 2013 ob 18:46
V mojem branju se pesem začne okrog leta 1929, ko sta zaživela Ciganski romansero Federica Garcie Lorce in kratki film Andaluzijski pes Luisa Bunuela in Salvadorja Dalija. Andaluzijsko se odpira ok(n)o v Iusovi »romanci«. Kar je videti na nebu, je videti v očesu in ni najlaže reči, ali misel odseva naravni (matematični?) red ali vesolje odseva misel, ki pa ni tako mirna kot zunanje dogajanje. Kaj je tisto, kar vendar vnaša nemir v misli? Lirski subjekt razjeda negotovost, ki se odraža v ostrih mislih, pekočih lupinah, nabrušenem rezilu, žalosti, obupu.
Kadar znanstveniki odkrijejo novo nebesno telo, mu pogosto dodelijo »matematično ime«. Kako lahka odločitev. Kako pridemo do odločitve glede naše osebnosti: jo prepustimo naključnemu metu, da vanjo pihne usoda, se zanjo odločimo iz strahu? Mogoče je to razlika med matematiko in poezijo – da si upaš tvegati ustvariti svoj izraz.
Pesem berem tudi kot lirično izpoved lirskega subjekta, ki ne najde pravega življenjskega smisla brez svoje polovice (lahko tudi sicer brez svojega komplementarnega dela osebnosti).
Dihati samo zase je nesmisel –
vdihniti za nikogar, izdihniti za nikogar.
Uporabljeni jezikovni izraz mehko teče, sporočilo pa reže kot nabrušena britev. Čestitam,
Jupiter!
PS Popravila sem tri zatipke.
Poslano:
14. 10. 2013 ob 19:20
Spremenjeno:
14. 10. 2013 ob 19:25
Hvala Jupiter, za lep opis. Z matematiko in poezijo je res tako, ne pa da bi bila to kritika našega jezika. Zelo dobro si razumela in tudi opisala in hvala ti, pa tudi za podčrtanko.
Lp ius
pardon in oprosti, za neumeščen komentar - le tista misel se mi je sprožila, in upam, da ne preveč neprimerno. kot vidim je rezultat pod črto, kar dober.
nekaj matematike je že tudi v jeziku, da je lahko urednica "izračunala, tako dober komentar.
Za oceno, pa se ne znam zahvaliti nazaj - lahko bi rekel; ni za kaj ;)
lpe pozdrav,
marko
Veš, nisem vedel, kako naj razumem komentar v zvezi s pesmijo, to je. Razumem, da je naš jezik težak za tujce in še res je, pa ne le zanje. Kako misliš to neumeščen komentar? Misliš neumesten? Komentar urednice je pa meni zelo všeč in se mi zdi res dober.
Lp ius
Poslano:
15. 10. 2013 ob 16:32
Spremenjeno:
15. 10. 2013 ob 16:33
Neumeščen. brez okvirjev, samo prilepljen ;) pardon, še enkrat.
lp
Aha, razumem zdaj. No, saj ni kaj hudega samo, da se lahko razume za kaj gre.
Lp ius
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ius
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!