JEZDEC (starec in morje, balada)
Zajahal je krajec pobeljeno hladen,
na luni oddirjal je v črno nebo.
Rumeno popikanost temne zavese
je pustil za sabo, kometov srebro.
Kjer prej je bil, toplo je morje ostalo
in barka, ki sama v bonaci lebdi.
Neskončnost premodre prastare planjave
ta hip v zori čaka, da se prebudi.
Se ladjica sama vrnila je v luko,
na njej so iskali ga svojci zaman.
Starec za vedno zamenjal je barko,
je luna postala mu večni pristan.
Dan se obrača in sonce zašlo je.
Spet krajec potuje po steklu neba,
obraz svoj v zrcalu morja ogleduje,
uokviri trup starca, noči jezdeca.
na luni oddirjal je v črno nebo.
Rumeno popikanost temne zavese
je pustil za sabo, kometov srebro.
Kjer prej je bil, toplo je morje ostalo
in barka, ki sama v bonaci lebdi.
Neskončnost premodre prastare planjave
ta hip v zori čaka, da se prebudi.
Se ladjica sama vrnila je v luko,
na njej so iskali ga svojci zaman.
Starec za vedno zamenjal je barko,
je luna postala mu večni pristan.
Dan se obrača in sonce zašlo je.
Spet krajec potuje po steklu neba,
obraz svoj v zrcalu morja ogleduje,
uokviri trup starca, noči jezdeca.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 02. 11. 2008 ob 10:35
- Prebrano 684 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 269
- Število ocen: 12
