Jesenski sonet
Na novo korakam spet v zlato jesen,
povsod naokrog živjenja odmevi,
s soncem prežarjeni svetli so dnevi.
Je daleč še, mislim, čas zmrznjen, leden.
Ne čutim še zime ukleščenja zdaj,
ko lačne poglede hrani bleščava
in igra vseh barv je sanjska pojava,
ki vsako se leto spet vrača nazaj.
Ne mislim na led, na ivje in sodro.
Zakaj bi prezgodaj bilo mi hladno,
saj zlata jesen mi kaže pot modro.
In vse je kot zmeraj, spet čisto lepo.
Prav vsak letni čas pozna dobo bodro.
Toploto vgradim za čas, ko bo mrzlo.
povsod naokrog živjenja odmevi,
s soncem prežarjeni svetli so dnevi.
Je daleč še, mislim, čas zmrznjen, leden.
Ne čutim še zime ukleščenja zdaj,
ko lačne poglede hrani bleščava
in igra vseh barv je sanjska pojava,
ki vsako se leto spet vrača nazaj.
Ne mislim na led, na ivje in sodro.
Zakaj bi prezgodaj bilo mi hladno,
saj zlata jesen mi kaže pot modro.
In vse je kot zmeraj, spet čisto lepo.
Prav vsak letni čas pozna dobo bodro.
Toploto vgradim za čas, ko bo mrzlo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 02. 11. 2008 ob 12:48
- Prebrano 940 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 187
- Število ocen: 8
