
ujetnik v svoji hiši
z najnovejšo streho
obrito fasado
in porezanimi dlačicami
stojim pred podobo vsemogočnega
s prepletenimi prsti
in zdravo Marijo na ustnicah
kot rožni venec se premikam v krogu
iščem korake sprave
z rdečimi lakastimi čevlji
in rdečim metuljčkom na beli srajci
polni črnih madežev
ki jih ne zbriše nobeno čistilo
niti čas
ne smrt
Zelo mi je všeč tvoja pesem ... skoraj do konca.
Konec se mi v primerjavi z ostalim napisanim še ne zdi dodelan. Je preveč običajen v primerjavi z ostalim in zraven tega še diktira, kaj si moraš misliti.
Neučinkovitost se po mojem začne s tem:
polni črnih madežev
ki jih ne zbriše nobeno čistilo
niti čas
ne smrt
Škoda se mi zdi, da ne bi tega še malo premislil, mogoče celo zadevo izpeljal tako, da bi se še vedno vrtel v krogu ( v rožnem vencu), saj s sodbo, da se madežev ne da izbrisati, nekako vseeno dosežeš očiščenje (bralca).
Aja, pa še naslov ... Ni dober! Preveč opisni je in klišejski. Nekaj bolj poetničnega in bolj metaforičnega bi učinkovalo dosti bolje.
Lp, Z.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Miro :
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!