Povsod si,

povsod me spremljaš,

ko zaprtih ust

premagujem ovire,

ko trgam ostanke platna,

ki ga še imam nepotrganega,

ki mi je še na voljo,

dokler utripam,

dokler prehajam poti

iz oseke v plimo,

iz peska na kamenje,

da si natrgam kožo

in ližem krvaveče rane,

ki spominjajo na trpljenje,

na ta svet, ki joče,

ko rane zabolijo

in misli odtekajo

v čas ki čaka,

da se odgrnem

da obstanem.

IŽ-lev