Čas
Povsod si,
povsod me spremljaš,
ko zaprtih ust
premagujem ovire,
ko trgam ostanke platna,
ki ga še imam nepotrganega,
ki mi je še na voljo,
dokler utripam,
dokler prehajam poti
iz oseke v plimo,
iz peska na kamenje,
da si natrgam kožo
in ližem krvaveče rane,
ki spominjajo na trpljenje,
na ta svet, ki joče,
ko rane zabolijo
in misli odtekajo
v čas ki čaka,
da se odgrnem
da obstanem.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
- 08. 10. 2013 ob 07:12
- Prebrano 664 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 183
- Število ocen: 6
