Saj veš,
popoldneve po službi
sva pregnetla na
ulicah
brez kvasa.
Skozi razporek
med roko in nogo
je čutno dihala vrečka
in hiše so lovile
bone za dotik.
Ograja je
mežikala stezniku,
ko sva štela
lonce besed
na prsih balkonov,
čevlji so se
pačili blagajnam
in vozički
so bili
polni kupcev,
ki jih nisva dala v album.
Nisva jedla iz pogledov.
Napolnila sva se,
ko je spodrsnilo prstom
(saj veš,
koliko
sva jih namočila
v senco natlačenih polic).
Popoldnevov ni več.
Povozili so
jih dežniki
na strehi novega
centra za ljubezen.
Prenovljena verzija že objavljene in izbrisane pesmi.
Vesna, ni mi čisto jasno, zakaj ponekod uporabiš dvojino, drugje pa govoriš v prvi osebi kot moški.
Sicer pa mi je všeč prikaz stanja v potrošniški družbi, ki ubija intimo in pristno doživljanje dvojine.
LP, mcv
Poslano:
03. 10. 2013 ob 13:34
Spremenjeno:
03. 10. 2013 ob 21:16
Modricvet, hvala za komentar.
Pesem pripoveduje moški. Opisuje stvari, ki sta jih počela skupaj, kot par, nekatere pa je samo on. Zato ponekod dvojina in drugje ednina.
Ampak...po branju tvojega komentarja sem preskusila, kako bi zvenelo samo z dvojino in mislim, da bolje.
Lp,
Vesna.
Meni se zdi sedaj bolje. LP
Deborah, videti je, da te je zajel val branja lastnih del z odmikom. Tako se dela! Morda ne bi bilo odveč, če prilepiš še link na prvotno verzijo?
Lp, Ana
Ana, hvala za komentar. Res vidim nekatere pesmi zdaj drugače in zato me ne pustijo pri miru. :-)
Prvotna verzija:
<!--[if gte mso 9]><xml>
<!--[if gte mso 9]><xml>
pregnetla na ulicah z bremeni v rokah
ki jih nisva odvrgla v mapo obdelave
pahljala sva se z zavzetostjo in
vabljiva se je zdela tvoja noga skozi
razporek v ozkem krilu hiše so
se postavile na najino stran želeč
priznanje in odobravanje in
lahko bi prisegel da se je neka
hišna številka spogledovala
s tvojim modrčkom ko sva štela
vse cvetlične lončke z rožami
posajenih na prsih balkonov
vrečke so se pačile in vozički so
bili na robu panike povprečnega
kupca tistih popoldnevov
včasih je bilo okoli veliko neznanih
škatel ki jih nikoli ne bi vzel v roke
še manj jedel iz njih zagotovo pa bi
iz tvojih hlačk obris sem videl z očmi
še bolj z roko nehote priznam
bilo je tako nepreverjeno okusno
saj veš koliko prstov
sva namočila takrat
v senci natlačenih vozil
veš tudi zdaj
ko so dnevi izgubili
svoje
in najine
popoldneve
za vedno
Poslano:
08. 10. 2013 ob 10:29
Spremenjeno:
08. 10. 2013 ob 11:11
Čestitam! Zelo mi je všeč. Pesem sploh ni smešna, je pa prežeta z duhovitimi prispodobami, ki učinkovito naslikajo, kar je omenila že Modri cvet. In to je tisti preskok, tisto vmes - seveda tisti cmok, ki ostane nekje na poti iz ust v želodec in učinkovito ustavi bralca in sili v razmislek.
Lp, Z.
Poslano:
08. 10. 2013 ob 14:39
Spremenjeno:
09. 10. 2013 ob 07:50
Hvala, Zalka!
Lp,
Vesna.
urednica
Poslano:
08. 10. 2013 ob 20:12
Spremenjeno:
08. 10. 2013 ob 20:14
Ljubezen, ki se je iz čutnega skupnega življenja, v katerega sodi tudi nakupovanje, izpraznila v navadno potrošništvo. Tako jo zdaj berem. Center za ljubezen prenese le streho iz dežnika;) Vse to nakupovalno izrazoslovje napravi oseben odnos tako vsakdanji in povprečen, čeprav se je na začetku zdel enkratno poseben ... Čestitke (tudi za temeljito dodelavo pesmi),
Ana
Hvala, Ana!
:-)
Lp,
Vesna.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!