Zaigram na umirjene strune,

dlani plešejo gibe

v spomin

na davno odletele jate ptic,

spomladi so gnezdile.

Spnem si lase

nad bledim obrazom

napudranim s hladom,

prevežem pas,

še vitek,

kliče te bliže,

le sediš

v naročju prenajedenosti

vsega.

Z majhnimi stopali stopim na prste,

ne dosežem tvojega molka.

Češnjev cvet si pripnem v lase,

da bi navonjal vznemirjenje,

še je lahko pomlad

s tvojo gejšo,

dal si ji dom,

ki te je obsedel,

te pojedel.

Odideš po nove ploščice.

pi - irena p.