nekoč

bom zaprla enega

z modrimi usti

in čakala

da se nebo preseli

v moje telo

prazno

odkar si ga

(politega s sabo)

obrisal

s plesom

ga bom vzela

zavihtela

čez ramena

ponudila boke

v krilo jutra

ujela trepet

brez ptice

brez tebe

in ko bom

v sebi

v tišini izvira

kot pepelka

v čevlju

zaplesala z bučo

ko bom

zelenila jeseni

do črne in nazaj

bom vedela

kje dežuješ

in vseeno mi bo

ker duše ni v dežniku

Vesna Šare