Gledam skozi okno v noč,

s svojim košatim perjem je sedla na mesto,

gnezdo, kjer se valijo življenja,

lepi in grdi rački,

prehitro pobrani zarodki in pokvarjena jajca.

Koliko življenj pokrivaš, koliko usod se plete

za temnimi in osvetljenimi okni,

stene ločujejo tujce v istem kokošnjaku,

vsak greje pod puhom teme svoje radosti in bolečine.

Nekje med lupinami, pod najtanjšimi peresi,

na robu, kjer je tema gostejša,

živijo premraženi, podtaknjenci kukavic

in čakajo premik, da jim morda prinese ostanke svetlobe.

Moje okno nima rolet, moje oči nočejo temnih očal,

moje noči so dolge molitve k veliki kokošji materi, za vse njene otroke.

pi - irena p.