Sledim belemu dimu iz razpokane granitne kocke,

razločim vpetost trenutka na zidu izprane opeke, 

postrgam znoj iz umazanega nagubanega asfalta,

preskočim železno ograjo na obrežju polnem blata.

Na pol upognjen ulični znak mi podaja roko,

blagi veter vrtinči suho listje nenavadno visoko,

črne vrane v parku nervozno širijo krila,

radovednež vpraša mamo kje skriva se dobra vila.

Steklena pročelja oblačijo nase barve neba,

škripajoči avtobus se na postaji sprašuje zakva,

leni reki se še iz struge razliti ne ljubi,

neuslišani pesnik še vedno Primičevo Julijo snubi.

Slišim žametni glas davnine z grajskega griča,

zeleni zmaj na mostu je bil povodnemu možu priča,

gladki beton se v ozke stebriče vliva,

stopim čez cesto, da mi drevo pogled ne zakriva.

Spomnim se iskrenja v prepletu razpredenih žic,

pokukam v železno kletko, kjer ni več ptic,

vdahnem polnost lebdečega zraka v zadnje kotičke telesa,

začutim čarobni ritem korakov najinega plesa.

igorj