Kako žalosten dan
še nebo joće z nami,
ki pravice, da živimo,
niti bog nam ne zanika.

a mi jočemo brez predaha
za tistimi, ki za nami so ostali,
ker je tako določila narava,
ali so se sami odločili.

prižgala bom svečko,
eno majhno, za celi svet.
da ne bi več trpeli nebogljeni otroci,
ki nam jih je risala Ela Perozzi.

da, pišimo, rišimo,
križanke sestavljajmo,
pesmice skladajmo,
bodimo še enkrat otroci,
a na svoje mrtve nikar ne pozabimo.

oni prinašajo nam darila,
oni prinašajo bodočnost.
z vsako smrtjo nekaj starega umre
in nekaj novega se rodi.

črni_tulipan