ob najbolj neprilagojenih urah dneva

smo se vozili skupaj

včasih smo se mimogrede

površno oplazili z izdihom

zrli smo skozi umazane šipe avtobusa

se vohali kot preplašene živali

izogibajoč se pogleda iz oči v oči

ko smo drveli mimo gorečih borovcev

in se opajali s sapo zažganih iglavcev

nas ni ganil jok pokajočih storžev

bili smo povsem ravnodušni

ob dišečem dimu ki je objel sonce

prisluškovali smo govoru drobovja

se zdrznili ob nenamernih dotikih

kot da grešimo

viseli smo na kavljih

kot meso zanikrne mesnice

na vmesnih postajah

smo zanihali kot uteži zarjavelih ur

že vnaprej smo slutili kdo bo izstopil

kdo vstopil

ugibali v zabavo

ko smo se razvijali  

v razobličeno in ostudno gmoto

spet gledaš sliko postaje na kateri

je pridrobencljala v visokih petkah

kot v posmeh usmiljenkam  

ki so se vedno nagnetle tik ob vratih

in nepremakljivo stale

zasidrane v ortopedskih obuvalih

neomajne jeklene hladne

tukaj si prvič videl

kako stroj časa izbriše nasmeh z obraza lolite

ko so se njena usta spačila v pričakovanju poljuba

tik preden se je zavedla

da ji je odzvonilo

da ji je počila maternica

da ji je razneslo zrklo

da se ji je pamet odprla

kot gnojna bula

in skupaj z njo smo se sesedli vase

tistega suhega dne

kot preluknjani baloni

brezno