skrajšujejo noči,

obtežujejo dolge dneve.

nalagaš nove vreče peska,

kupuješ čas.

sipka zrna padajo počasi.

a ti tovoriš

ves ta pesek,

brez besed.

je treba sedaj razmišljati?

ali prav sedaj ne?

stisneš zobe,

pomencaš oči.

stopiš.

ko je bil čas,

nisi razmislil,

pobral si vrečo

in si jo zavihtel na pleča.

zdaj ni čas

za dvome.

zazreš se

v migetajočo, zamegljeno obzorje

in greš.

pesek počasi curlja skozi ožino

in odšteva.

prišteva

nove odtenke

k znanim barvam,

nove nianse teme

k črnim mislim,

nove žarke

sramežljivega sonca.

pritiski

so vse močnejši.

ni te strah za hrbet,

močan si.

bojiš se,

da ne zdržijo noge.

bojiš se,

da ne padeš na kolena.

Milan Novak