sklenina neba je popokala in na pomolih
gnezdijo beli ožarčeni jastrebi. kajfež je
parkelj, ki laja v svetilko, ovit v scefrano
plenico: tisočkrat hvala za bikce, arabec!
ni vsak za na kol, če liže peno ran in ni
vsaka kravica milka. norost ima povsem
svojo logiko, šnops je zavora, brez šoka
ni volov, ni ekstremistov: naj živijo zajci!
dva monolita, dva zajetna brdavsa s črvi
v srcih, dva favorita sta ugriznila v žalost
do krvi: prvi je bil drugi, drugemu ni bilo
do grižljaja, le za čast mu je šlo. za smrt.
razbojnikom so splesnele oči, izdala jih je
privatna lastnina, sod smole je nared: šal
navijačev barcelone krasi kamin, na bledu
pleše pijana sneguljčica s cofom na kapici.
na muri melje parni mlin, na kaninu ni več
smučin, le drče so: ostrovrhar si je v dušo
zacementiral spominčico. za živo mejo spi
četa padalcev, enota zariplih astronavtov
in sanja o dojiljah brez zob in o sežiganju
knjig: s tankimi kurci brskajo po zgodovini,
z mastnimi prsti skubijo ptice in čez lobanje
so si napeli ribjo kožo usmrčenih kurentov.
Dani Bedrač