Poslano:
05. 02. 2013 ob 10:22
Spremenjeno:
05. 02. 2013 ob 12:14
od-nos! super si ga začrtala
ni trdno stanje, trga te, odnaša skupaj, pusti se, da osip bližine ne strese vsega mimo ... ampak steka skupaj s tvojim stekanjem ... - telo postane le orodje za ta tok
odlično postavljeno
le
Vallejo? - mi ne paše - kdo je to, če ni dolina? Zakaj ta kraj - res kaj prinese?
Poslano:
05. 02. 2013 ob 17:16
Spremenjeno:
05. 02. 2013 ob 17:17
Nemo,
moram se strinjati z Juretom. Tega Valleja tudi jaz ne povežem najbolje v celoto, ki je sicer izredno močna. Nekateri verzi suvajo bralca, udarjajo po njem, silijo ga, da se zamisli, naslednji trije pa zadanejo res v središče žive materije:
Žal je Lucija in Jure tu Vallejova poezija ključna (Jure ne mislim doline, ampak konkretnega pesnika) zato pesmi ne bom spreminjala, kvečjemu bom kaj dodala, če jo bom čez čas morda gledala drugače.
urednica
Poslano:
05. 02. 2013 ob 18:54
Spremenjeno:
05. 02. 2013 ob 20:53
morda pa Lucija in Ruj ne poznata pesnika?
http://en.wikipedia.org/wiki/César_Vallejo
ne rečem, da ga jaz, samo meni se zdi vskok njegovega imena ključen, menim, da je za avtorico celo temelj pesmi in to je njeno torišče. Pa povezati potem res ni težko ...
:)
Lp, lidija
Poslano:
05. 02. 2013 ob 19:22
Spremenjeno:
05. 02. 2013 ob 19:40
Ja,
njegovo mesto v pesmi ni videno - nisem želel govoriti, da ne paše - imel sem občutek, da gre za pesnika (kako, da ga nisem našu na intrntu ... ne vem) . ravno to, kar si sama -Nemo, pomislila naprej.
Da ga postaviš jasneje. Se ga čuti, a nekaj morda res manjka - ne, da je preveč - tega nisem mislil in "vedel sem", da je pomembna entiteta v pesmi - le tako kot je zdaj, mislim, da nima jasnega lokusa - to pa bo sigurno zato- ker ga ne poznam ...
:) lp
hvala obema - čeprav ne berem, bom pa vsaj vedel, da je pesnik :)
Poslano:
05. 02. 2013 ob 19:25
Spremenjeno:
05. 02. 2013 ob 19:50
Oh jej, jaz nisem prišla do povezave do pesnika, niti prej, po prebiranju Juretovega komentarja pa nisem več razmišljala v druge smeri. Seveda poznam Valleja ... :)
In gledano skozi to, ničesar ni treba spreminjati ... Sem pa spet naletela na eno zadevo, o kateri se že nekaj časa sprašujem (povsem študijsko). Analizram namreč Zupanove Sutre, natančneje prvi cikel Amerika. Stvar, ki se pojavlja tu in se pojavlja tam in, vem, se pojavlja tudi v moji poeziji in poeziji še marsikoga, je medbesedilnost in referencialnost. Vprašanje, ki si ga postavljam in ga postavljam zdaj tudi vsem vam (Jure, Lidija, Nemo in ostali, ki to berete): do kakšne mere sta medbesedilnost in referencialnost v poeziji učinkoviti in kje je tisti preskok, ko dejansko otežujeta ali potek pesmi ali bralčevo razumevanje ali morda kaj drugega (to ne leti zdaj na Nemino pesem, ampak je splošno vprašanje ...)?
Lp, Lucija
Poslano:
05. 02. 2013 ob 19:48
Spremenjeno:
05. 02. 2013 ob 20:53
veliko vprašanje, ki bi zahtevalo mnogo modrovanja - jaz razmišljam tako, da si zmišljujem sproti - tega navdiha zdaj nimam - silil pa se ne bi - bi pa z veseljem kdaj o teh temah debatiral, ne pisal, to je težko;)
ko sta medbesedilnost in refercialnost v planu, ki ni! nosilec pesmi
drugo so študiozni principi pesnenja, tam mislim, da se ni potrebno ovirati in zadrževati.
sicer pa gola poezija referencialnost po moje zavrača
več si ne upam
:) lp
Torej se moramo dobiti za debato. :) Raznovrstno pesniško ustvarjalno razlagalno debato. Pa hvala za odgovor, seveda. :)
Meni je refrencialnost bila vedno izziv - nekakšen poziv pisca bralcu, da zagrize v pesem in razvozlja vsa sporočila. Ampak vendarle se zadnje čase sprašujem, če gre pri vsem tem le za nepotrebno obremenitev bralca.
Pesnik si v poeziji dovoli vse, vprašanje pa je, kaj mu poezija zares dopušča ...
Lp, L
Poslano:
06. 02. 2013 ob 12:16
Spremenjeno:
06. 02. 2013 ob 21:59
Referencialnost in medbesedilnost sta v poeziji s strani bralcev še vedno gledani kot tujki (moje izkušnje), čeprav bi se morali doživljati izven tega spektra in se nanašati predvsem na večkratno bralsko potvarjanje teksta / v tekst. Meja mislim, da ni določena glede na to, kaj poezija kot objekt dovoljuje, ampak kaj si človek kot subjekt izbori. Seveda moramo met v planu tudi vse tiste navezave katerih medbesedilnost se ne posreči, ker jo izsilijo. Lucija mislim, da tu ni vprašanje kje je tista točka: tega je preveč (ker če povežem: danes se svet ne obremenjuje več z dejstvom, da je nečesa preveč, ker smo to že osvojili, ampak se poglabljamo v stvari, tako tudi v literaturi kaj še sploh umanjka). Pri takšnem konceptu pa je poezija kot tista umetnost, ki najbolj neposredno apelira na bralca in tistega, ki jo piše bolj umanjkanje stvari, ki jo nekateri pesniki zapolnjujejo na način referencialnosti, na način medbesedilnosti. Menim, da je vsaka medbesedilnost zdrava v kolikor je pospremljena z dobro nastavljenim argumentom in se na inovativen način vpenja v strukturo pesmi kot element izposoje ali pa nadgradnje, tudi literarnega dialoga. Skratka, osebno v pesem kdaj pa kdaj štulim kak citat, vendar če jih je preveč pesem izpade nasičeno. Meni je bolj kot neposreden citat blizu parafraziranje, ker misli določenega avtorja dodaš svoj prizvok, svojo tapeto in se izogneš golemu navedku. Seveda pa kakor sem že prej potrdila gre predvsem za to kakšen bralec to bere, recepcija je bila vedno pogojena z bralci, ki so delo imeli za popolno skropucalo ravno zaradi medbesedilnosti in referencialnosti, pa do tistih, ki so te navedke in posege znotraj besedil prepoznali kot duhovite in jih posvojili v celoten koncept pesmi. Toliko z moje strani :)
precej zanimivo ...
Znal bi se strinjati z vsem.
lp
marko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Nemo
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!