Piš vzvalovi
domači lan.
Kaplje igrajo naliv.
Preglasijo klavir
in blisk je višji
kot krik.
Domotožja vzdih.
„Kra“ črnega vrana,
ki je bela ovca
zatemnjenega neba.
Lan zdrsne na tla,
bele kroglice
tiktakajo po
golem hrbtu.
Ponj grem.
Odenem se vanj
in žehtim.
Vran odleti.
Samo še meglica.
Zrak obstoji.
Ne ozrem se več.