zbudim se
ko roke
ne zajamejo več
iz telesa
ko padejo skozi ure
skupaj z blazino
polno rac
vonja po belem gumbu
in po tistem
kar je ostalo
od najinih krožišč
ko te zalotim
mrzlega
v drevesnici nog
ker ne rečeš več
pogozduj me
prazemlja
ko ne slišim stopinj
in tebe v njih
usnulega
brez svetlobe
sveče
ki si jo ugasnil
ker sem zažgala
preveč pesmi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 26. 09. 2013 ob 21:39
- Prebrano 838 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 401.09
- Število ocen: 14
