
Vsakokrat, ko se predme
postavi jastreb se spomnim;
mrzlih klopi
še ledenejših oči
strohnjenih obrazov
in pošastnih smehov
Vsakokrat me zmrazi
tako globoko da mi
osteklenijo kosti
Potem pa začutim kako
se odtajajo ozebline,
celijo žulji,
kako se žuboreča reka
življenja pretaka skozi mojo
drhtečo membrano.
In vsakokrat, ko vidim
jastreba,
se dvignem z njim
in sem višja
in večja ...
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Sara shiney
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!