Dragi pesemsijci in pesemsijke,

izšel je moj roman Čisto sam na svetu, zgodba na temo alzheimerjeve bolezni, napisana na podlagi - kot večina vas tukaj ve že zaradi cikla pesmi Oče ...! - resnične zgodbe mojega očeta ...

Odlomek:

   Po večerji je gospod x dejal mami, da gre malo na sprehod. Spustil se je po strmi stezi skozi vinograde in sadovnjake, mimo cerkvice in nekaj senikov, obšel razpadajočo bajto z zanimivo streho, pol črno in pol svetlo sivo, in ko je prispel v vas, se je ustavil pri prvi hiši. Na dvorišču so pod brajdo sedeli ljudje. Veselo so ga pozdravili in ga povabili, naj se jim pridruži. Ker so mu pri priči nalili kozarček belega, se je odločil, da prisede; menil je, da ne morejo biti slabi, če so mu izrekli tako prijazno dobrodošlico. Izpil je in takoj so mu dotočili. Spraševali so ga, kako je žena, kje je hči, odgovarjal je in se čudil, da vedo toliko o njem in njegovi družini. Nazadnje, po štirih ali petih kozarčkih, je napetost v njem popustila, primaknil se je k moškemu, ki mu je ves čas nalival, in dejal:

   Pravzaprav nekoga iščem.

   Moški se je sklonil k njemu in polglasno vprašal:

   »Koga pa?«

   Majhnega možaka z brki in brado, je povedal gospod x. Zdi se mi, da je od tukaj. Zamisli si, sredi poti je kar prisedel k meni v avto …

   »In ni nič rekel, in potem je izginil,« je dokončal prijazni točaj.

   Gospoda x je oblil srh.

   Ja, je vzkliknil, da se je nekaj bližnjih glav obrnilo k njima, točno tako je bilo.

   Sogovornik se je nasmehnil in ga potrepljal:

   »Ne skrbi. Ta ni od tod.«

   Od kod pa potem je? je vprašal gospod x in pozorno pogledal moškemu v oči. Občutek mu je pravil, da – vino gor ali dol – njegova nasmejana usta lažejo. In res, fant kot da ne bi vedel, kaj naj reče, kaj naj si tako hipoma izmisli. Potem pa se je zresnil, se namrgodil in zagodrnjal:

   »Od tam.«

   Gospod x ni natančno vedel, kaj je mišljeno s tam, a ta odgovor ga je vznemiril bolj kot celotna dopoldanska vožnja. Če je zgoraj, je tudi spodaj, se je skušal potolažiti, in če je tu, je tudi tam, to je nekaj povsem jasnega. Samo – tam je tisto, kar se ne vidi, tisto, s čimer je nekaj narobe. Tam je recimo tih možak, ki zna sedeti v zraku. Tam je odcep, ki ga prej ni bilo. Tam so udrte, pol črne in pol bele strehe. Tam so ure, ki tiktakajo, a se jim kazalci ne premikajo.

   Gospod x je zgrabil kozarec in ga nagnil, a iz njega ni pritekla niti kapljica. Obrnil se je k točaju, da bi mu namignil, da je še vedno žejen, a točaja ni bilo nikjer. Pogledal je po preostali veseli družbi in opazil, da sedi za dolgo leseno mizo pod brajdo popolnoma sam. Planil je pokonci, se podrgnil po čelu, si pomel oči. Nikogar ni bilo. Pravzaprav ni bilo niti hiše, ki jo je bil prej videl – velike bele hiše z balkoni, polnimi cvetja. Bila je le stara, pokvečena zidanica z enim samim oknom, na polici pred njim je stalo nekaj praznih steklenic. Na nebo je že plezala jesenska luna, hladna in z vencem vlažnih meglic okoli temena, zapihal je leden veter in prijetnega, skorajda poletnega večera je bilo konec; štrcelj puste ceste se je svetlikal v motni mesečini in gospod x se je odpravil skozi temo proti edini lučki, ki je gorela na hribu pred njim.