V ravnovesju sem,

mesec in sonce

sta mi v zgodnjem

začetku jutra

skoraj enako blizu.

Dajem slovo noči,

ki me je varovala

preko teme,

pozdravljam soncu,

za katerega upam,

da bo toliko svetilo,

kakor mesec,

ki me je varoval

vso noč

mojih sanj,

ko sem zaprtih oči

gledala v sanje.

Dan ima drugačne,

takšne z odprtimi očmi

in z dejstvi,

ki se jih težko sanja,

če jih ne moreš spremeniti.

Gledam v jutro

in ne vem v katero smer,

potrebujem več časa,

za začetni korak,

da bo čim lažjji.

Da bo tisti,

ki me bo pripeljal

do noči.

IŽ-lev