Samota zebe.

čez trakove žaluzij se vzpenjajo sončni žarki

na vsako leže snop odtrganega dne

tam počivajo ugašajoči v senco

poje jih vzhajajoč večer

pokrije z odejo rdečkaste prazarje

sivi prsti vse zradirajo v temo

iz niča prileze lenoben svit

s temnim svinčnikom obriše okno

počasi slika zora s starim čopičem

v svetlejših barvah rojevajoči dan

do rumeno bele na ležalniki med steklom

onkraj njega zlije akvarel poletja

Čakam otoplitev.

pi - irena p.